POPOTOVANJE po NEPALU in TIBETU

6 mnenj za POPOTOVANJE po NEPALU in TIBETU

1. 

   Ocenjeno 5 od 5

   Rudi V. – 5 maja, 2024

   V veliko veselje nama z ženo Anico je bilo potovati Nepal in Tibet z vami.
   Vsaj za mene nekaj novega- nepozabnega, velika izkušnja v raziskovanju nekaj kar mi je bilo nekaj povsem drugačnega.
   Veličina življenja Tibetancev in njihova kultura dediščina, ki so jim zapustili njihovi dedje in babice je neizmerna in veličastna.

   Z skupino ki smo skupaj preživeli v Nepalu in Tibetu je bila fantastična.

   Vsakemu posebej bi se zahvalil za čudovito družbo in mojo novo izkušnjo v raziskovanju prečudovitih delov Tibeta in Nepala.

   Vse dobro želim.

2. 

   Ocenjeno 5 od 5

   Sanja R. – 6 maja, 2024

   Edinstvena izkušnja, Tibet je magičen. Potovanje priporočam vsem.

3. 

   Ocenjeno 5 od 5

   Milena – 6 maja, 2024

   nepozabno

4. 

   Ocenjeno 5 od 5

   Tara – 31 julija, 2024

   Tibeta ne pozabiš nikoli! Potovanje s Hišo in Draganom je nepozabno in neponovljivo. Priporočam ga vsem, ki želijo več znanja iz duhovnega, kulturnega in zgodovinskega vidika. Domačina, vodiča Kunga in Pempa pa sta tako prijetna in ustrežljiva, imaš občutek, da jih poznaš že od nekdaj.

5. 

   Ocenjeno 5 od 5

   Venka – 26 februarja, 2026

   Zanima me to potovanje ze dalj časa.Koliko je lahko starostna omejitev?

   • 

     admin – 26 februarja, 2026

     Smmo vam že poslali informacije po mejlu.

     Starostne omejitve ni.

     Lp

6. 

   Ocenjeno 5 od 5

   MK – 15 maja, 2026

   V začetku maja sem se vrnila s popotovanja po Nepalu in Tibetu- doživela sem dve čudoviti deželi v osrčju najvišjega gorstva tega sveta.
   Skupino desetih oseb je vodil odličen ter izkušen vodnik Dragan; posebnosti oziroma podrobne značilnosti bogate duhovne dediščine in izjemne naravne ter kulturne raznolikosti pa sta nam predstavljala tudi lokalna vodnika obeh dežel.
   Z vsakim dnem bolj se zavedam kako posebno potovanje je to bilo.
   Kaj je torej tako posebnega v teh deželah?
   Težko je odgovoriti na to vprašanje- a ne zato ker ne bi našla dovolj prepričljivih argumentov; ampak zgolj zato ker je večino občutij, ki so me prežemala v času potovanja in me prežemajo še zdaj, zelo težko ubesediti.
   Torej: naše potepanje smo pričeli in po 14 dneh tudi zaključili v Katmanduju- glavnem mestu Nepala, ki je dežela neverjetnih kontrastov kjer se lesketajo divje himalajske gore,tropske nižine pa so bogate z zelenjem. Z veličastnostjo Mount Everesta na eni strani, ki mu mimogrede domačini pravijo tudi Qomolangme ali »Lepa gospa« in rodovitnimi ravnicami na drugi strani, ponuja eksotično raznolikost, ki je ne najdeš nikjer drugje. Visoke gore in praznična praznovanja ter veliko spoštovanje svoje kulture, duhovnosti, živali- predvsem pa izjemna gostoljubnost teh ljudi- so tako združena v zelo posebno potovalno destinacijo – edinstveno na svetu.
   Nepal- stisnjen med Azijo in Indijo, njegova raznolika kulturna prepletenost ki je mešanica starih in novih kultur, zaradi česar je zanimiv kraj za raziskovanje in tudi duhovno iskanje.
   Ima 125 etničnih skupin in več kot 120 jezikov, različna verovanja, tradicije; tu se prepletata hinduizem in budizem; je dom osmih od štirinajstih najvišjih vrhov sveta, rojstni kraj budizma. Nepalski koledar je 56-57 let pred gregorijanskim. Novo leto praznujejo sredi aprila. Ima 12 narodnih parkov, več kot 6000 rek in potokov.
   V Katmanduju so nas pričakale povsem poletne temperature, v nas so butnili: vlažen, vroč zrak, hrup, kaos, prenatrpanost mesta, onesnaženost, revščina; z začudenjem smo zrli na električne žice, gosto prepletene in napeljane križem kražem po mestu – na drugi strani pa so nas očarali bogati, s tujo glasbo in mantranjem prežeti templji hindujskih in budističnih bogov in boginj (mesto ima več templjev kot hiš). Božanstvo Šiva je angel varuh Nepala.
   Mesto se nahaja na nadmorski višini 1400 m in je dom sedmih območij Unescove svetovne dediščine. Ima cca 2,5 mio prebivalcev, z okolico vred okrog 5 mio. Dolina Katmanduja je bila nekoč ogromno jezero.
   – Namestili smo se v majhnem, ličnem hotelčku z neverjetno toplino in dobrodošlico zaposlenih.

   Naše raziskovanje smo pričeli z ogledom znamenitega trga Patan Durbar Square in potem na majhnem hribu odkoder je zelo lep razgled na dolino Katmandu – budistične stupe Swayambhunath (tudi »opičjega templja«, saj je tempeljski kompleks in hrib dom družin potujočih opic), starega več kot 2000 let in velja za enega najbolj svetih hindujskih templjev. Na vsaki strani stupe je par oči – zmožnost božanstva da vidi svet z vseh perspektiv. Krivulja ki spominja na nos, je nepalsko število ena in pomeni enotnost in obstoj le ene prave poti do razsvetljenstva – to je pot učitelja Bude. Nad očmi je še eno oko – tretje oko, sposobnost gledanja v notranjost duše in Budina modrost.
   – V turističnem središču Thamel , ki smo ga obiskali zvečer, je bil kaos še za odtenek večji kot drugje po mestu, srečevali smo rikše, tuk-tuke, se čudili načinu vožnje- beri prehitevanju avtomobilov vsepovprek.
   – Naslednje dni je sledil najprej ogled: mesta lepih umetnosti Patan , ki je zaprt med 4 stupami,
   – na bregovih svete reke Bagmati smo imeli možnost videti tempelj Pashupatinath, posvečen Pašupatiju, manifestaciji Šive -boga kot gospodarja vseh bitij.
   Tempelj obsega široko mrežo templjev, velja za eno najsvetejših romarskih krajev za hindujce in obsega 518 mini templjev in glavni tempelj v slogu pagode. Velja za najpomembnejši verski kompleks v J Aziji. Nehindujcem je vstop prepovedan. V času našega ogleda smo bili priče tudi obredu priprav umrlega na kremiranje. Obred morda ni za vsakega – Hindujci namreč ne pokopavajo svojih pokojnikov ampak jih zažgejo; pepel pa raztrosijo v reko.
   – V istem dnevu smo v tibetanskem predelu mesta občudovali tudi eno največjih unikatnih zgradb na svetu- stupo Boudhanath. Zgrajena je na osmerokotni podlagi in vsebuje molitvena kolesa, ima pobeljeno kupolo, pozlačen stolp – poslikan z vsevidnimi očmi Bude in je spomenik popolnih proporcev ter simbolizira popolno razsvetljenje.
   – Očarljiva vasica Nagarkot na nadmorski višini 2175 m nam je nudila prijeten odmor na poti tistega dne potovanja, a žal nam je nizka oblačnost zakrila sicer najširši panoramski razgled na himalajsko gorovje- od Dhaulagirja na zahodu pa do Kanchenjunge na vzhodu (več gorskih verig).
   – Bhaktapur, mesto kjer najdemo palačo nekdanjega kralja, tempelj Nyataopla s petimi nadstropji, najbolj ohranjeno palačno dvorišče in čudovito, staro mestno jedro, z likovno, slikarsko šolo, glinenimi izdelki, me je popolnoma očaralo. Nekoč so tu kronali katmandujske kralje. To je kompleks palač, templjev, svetišč, kipov – lesene, kovinske ter kamnite umetnine jemljejo dih.
   Prizadevanja za obnovo in ohranitev vsega omenjenega podpira tudi razvojni projekt, ki ga financira Nemčija. Do druge polovice 15.stoletja je bilo to glavno mesto Nepala. Mesto je znano tudi po posebnem, slastnem, »kraljevem jogurtu s skuto«, ki smo ga prejeli s strani lokalnega vodnika. Izdelovalci skute pravijo, da okusa skute, pripravljene na tej lokaciji, ni mogoče najti nikjer drugje po Nepalu.
   – Še eno starodavno mesto v petem dnevu popotovanja : Kirtipur, ki me je očaralo z neko posebno energijo, tišino- zdelo se je kot ne bi bilo nikjer nikogar. Mesto stoji na hribu, v ozadju se vidi Himalajo.
   – Samostan Neydo, na vrhu manjšega hriba je dom 200 menihom. Spoznali smo se z življenjem teh menihov, uživali v razgledih. Presenečeno smo zrli na mlajše fantke- menihe, ki so se brezskrbno lovili na travniku pred stavbo, se fotografirali z nami.
   Ob koncu dneva smo se zbrali na terasi hotela kjer smo se sladkali z rojstnodnevno torto, ki jo je kot presenečenje za Anito, »priskrbel« Dragan.
   To je bil zadnji večer v Katmanduju, pred odhodom v Tibet. Dan prej smo že imeli skupni sestanek glede opisa poti z džipi do tja, potrebnih zdravil in navodil glede uporabe le teh v primeru event. višinske bolezni.
   Rahlo vznemirjeni od pričakovanj naslednjih dni smo pripravili prtljago in odšli spat. Odvečno prtljago- predvsem poletna oblačila, smo shranili na recepciji, da jo bomo ponovno prevzeli zadnji dan, ko bomo pred poletom domov spet eno noč prespali v istem hotelu.

   Šesti dan potovanja- težko pričakovan, ganljiv zaradi prisrčnega slovesa s strani zaposlenih v hotelu; smo se pred hotelom naložili in razporedili v 3 džipe. V našem smo bile poleg šoferja in spremljevalca- lokalnega vodnika še: Jana, Suzana in jaz. V takšni sestavi ekipe je bil smeh na poti zagotovljen. In odrinili smo na dolgo, celodnevno pot proti Tibetu. Zrak je bil vlažen in soparen, vodnik nam je neumorno razlagal značilnosti obeh dežel, sproti preverjal če dobro razumemo vse razloženo😉skoraj smo se počutile kot na »preizkusu znanja«😉…
   Pot je bila resnična avantura in prava doza adrenalina, saj smo vozili po ozkih, vijugastih ter luknjastih cestah; visoko nad soteskami pod nami in mogočnimi vrhovi nad nami. In tako smo tudi dobro začutile kako krhko je lahko človeško življenje v primerjavi s krutimi naravnimi silami.
   V vozilu nas je občasno pošteno premetavalo, a ker je Suzana poskrbela za duhovite komentarje in zgodbice, se nismo pretirano obremenjevale s potjo- kakšna naša gozdna cesta pa je v primerjavi z omenjeno, prava avtocesta😉.
   Vmesni postanki na takšni poti in kasneje v vasici v narodnem parku Langtang so bili iz zgornjih razlogov zato zelo dobrodošli. Proti večeru smo naposled le prispeli v vasico pred kitajsko mejo kjer smo večerjali in prespali v preprostem hotelu- koči.
   Naslednji dan pa smo se odpeljali -še vedno z džipi – do kitajske meje kjer smo peš nato prečkali mejo – sledil je podroben pretres vse prtljage in osebni pregled. Po opravljenih vstopnih formalnostih smo se prestavili na novi, zelo udoben in sodoben avtobus za popotovanje po Tibetu. Spoznali smo se z novim vodnikom Pincu-jem, ki nam je v znak dobrodošlice najprej razdelil bele šale, ki so tamkajšnji simbol čistosti srca.

   Seveda smo na svoji poti obiskali vse običajne turistične točke kot so Lhasa z mogočno Potalo, najstarejšim templjem Jokhangom in bližnjima samostanoma Drepung (največji samostan kjer je včasih živelo do 10.000 menihov) in Sera (drugi največji s 400 menihi), nadalje v naslednjih dneh enega najpomembnejših samostanov v Tibetu- tempelj Tashilunpo – dom Panchen Lame, v 17.stoletju druge najpomembnejše duhovne osebnosti v tibetanskem budizmu (za Dalajlamo).
   – Palača Potala – mogočna stavba na hribu- na obiskovalca naredi res veličasten vtis. V sezoni jo obišče do 4500 ljudi na dan; izven sezone pa do 2800. Zgrajena je na nadmorski višini 3700 m, ima 13 nadstropij in več kot 1000 sob.
   Ko prisopihaš po vseh stopnicah v vrhnje nadstropje, potrebuješ najprej nekaj oddiha, nadalje pa občuduješ tibetansko umetnost v najboljši izdaji.
   – V samostanu SERA smo imeli možnost spremljati filozofske debate menihov o življenju- zelo zanimivo.
   Naj pa se bolj osredotočim na moje doživljanje te odmaknjene dežele kjer je marsikaj zelo drugače kot pri nas.
   Drugačno je modro nebo podnevi, drugačno ponoči, z vsemi svetlečimi zvezdami. Posebni so tudi skoraj do neba segajoči, dolgi gorski hrbti, ki so vseh možnih barvnih odtenkov in seveda ni nikogar, ki ga ne bi prevzeli zasneženi himalajski osemtisočaki na meji z Nepalom in Indijo.
   Kljub mogočnosti gora imaš občutek prostranosti – mnogokrat smo se vozili nekaj ur, ne da bi srečali kogarkoli. Razen nekaj večjih mest, je tu poseljenost redka. Večinoma smo potovali na nadmorski višini med 4000 in 5300 metri, se vzpenjali, pa spet spuščali na in z gorskih prelazov, ki so nato spet vodili v drugo dolino in tako znova in znova. Ne moreš se načuditi veličastnim soteskam ki jih na svojem dolgem potovanju skozi masivna gorovja oblikujejo reke.
   Visoki prelazi so okrašeni s kopico molilnih zastavic, obvezno je prisoten seveda veter.
   To kar se je posebej dotaknilo moje duše, pa je tihotnost pokrajine, neka posebna milina ob pogledu na vse omenjeno.
   Enaki občutki so me prevevali tudi ob jezeru Yamdrotso. Obdano s številnimi zasneženimi gorami je sredi te veličastne pokrajine kot dragulj, ki izžareva neko posebno energijo.
   Sončna svetloba pleše iz globin tega mirnega, ogromnega jezera in ustvarja skrivnostne odtenke. V sončnem vremenu ima to jezero čudovito turkizno barvo- mi smo v času obiska imeli malce oblačno vreme, a to ni zmanjšalo čarobnega vtisa na nas.
   Zaradi svoje lepote in duhovnega pomena (domačini ga vidijo kot vir duhovne energije) ima sloves enega najlepših in najsvetejših krajev na svetu.
   Še en vrhunec potovanja ki smo ga komaj čakali, pa je bil seveda Everest Base Camp kjer je pogled na najvišjo goro sveta spektakularen.
   Iz Nepala bi se videla le špička gore, tu pa smo jo lahko videli v celoti. Le počakati smo morali da so se odgrnili oblaki, ki so kar nekaj časa poplesavali po njej in nam zakrivali pogled. Prav koprneče smo si želeli da bi lahko zagledali goro, premrzli prsti so nestrpno stiskali telefone, kamere….naposled se nam je želja le uresničila.
   Kot sem že omenila, Tibetanci Mont Everestu pravijo Qomolangme – »Lepa gospa«

   Vso to lepoto je nemogoče opisati. Treba jo je doživeti!

   – Zanimivo je bilo opazovati tudi jake, naslednjo njihovo značilnost.
   To prijazno tibetansko govedo, ki se kljub mogočni pojavi spretno premika po tamkajšnjih strminah, te prav tako očara. V življenju Tibetancev ima ta žival velik in poseben pomen in temu primerno jo častijo, krasijo ter lepo skrbijo zanjo, saj jim omogoča preživetje. Z njegovimi posušenimi iztrebki se pozimi grejejo, uživajo njegovo mleko, izdelujejo sir, kefir, občasno uživajo celo njegovo meso. Najbolj pa je poznano jakovo maslo, saj ga dodajajo čaju in dobijo masleni čaj, s katerim poplaknejo tsampo (ječmenovo moko). Ta moka v revnih družinah mnogokrat pomeni celo edini vir prehrane. Jaki so tudi nadvse vzdržljive tovorne živali in tudi ob njihovi smrti ničesar ne zavržejo. Iz volne so izdelane preproge, odeje, iz kosti so izdelani glavniki, celo njihovi repi so lahko za okras.

   – Največje bogastvo te dežele pa so njihovi čudoviti ljudje. Mehki, mirni in odprti. Živeti v sozvočju z naravo, duhovnost v polnosti je zanje enako pomembno kot dihati tamkajšnji redki zrak. Živijo Budin nauk v praksi, ki naj bi pomenilo popolno povezanost in soodvisnost vseh bitij na planetu. Od tod njihovo globoko spoštovanje rastlin, živali, predvsem pa do človeka.
   Budizem prežema vsako poro njihovega življenja. Je njihov način življenja, njegovi nauki so pot do razsvetljenja, s svojimi številnimi božanstvi se povežejo vsak trenutek dneva, kjerkoli so in karkoli že počnejo. Verjamejo v božansko prisotnost povsod. In ko se tako priklanjajo gori, kamnu, cvetici, ki je ne utrgajo ker je tam zato da razveseli vsakogar; ko se priklonijo jaku ali pa si medsebojno pomagajo – zelo dobro skrbijo tudi za svoje ostarele starše – s takšno naravnanostjo najbolj pristno častijo Stvarnika.

   V stiku z njimi začutiš njihov globok notranji mir in radost – kljub njihovim trdim življenjskim okoliščinam. Njihove mehke oči izžarevajo notranjo svetlobo, iskreno so te veseli, brez zadrege te ogledujejo in se ti smehljajo. Ko jih poprosiš da se fotografiraš z njimi, ti radi ustrežejo. Niso zamerljivi, zavistni in se ne pritožujejo nad svojim življenjem.
   Zavedajo se da se življenje odvija po načelu vzroka in posledice, da danes žanjejo tisto kar so včeraj posejali in da so njihova današnja dejanja seme prihodnjih dogodkov.
   V svojih molitvah molijo za vse, ne le zase.

   – Kot nam je razlagal vodnik Pincu ( mimogrede: nismo mogli imeti boljšega lokalnega vodnika😉): Ni treba da si budist, lahko si samo dober ves čas.

   S tem potovanjem sem si uresničila dolgoletno željo videti ta del sveta; na pot odšla z nešteto vprašanji, tudi pomisleki glede višin na katerih se bomo gibali – prejela pa mnogo več od pričakovanega in kar je najbolj zanimivo – vse videno in doživeto še vedno zelo močno odzvanja v srcu, mislih in duši.

   • 

     admin – 31 julija, 2026

     Najlepša za res izčrpen komentar in zapis!!! 🙂 🙂